Še nekaj let nazaj bi se ob misli na vročino samo nasmehnila in rekla: Ne, to pa ni zame. Zdelo se mi je, da savne prenašajo samo tisti, ki obožujejo ekstremne temperature. Jaz pa sem bila človek, ki mu je pozimi vedno hladno in poleti prevroče. A potem sem po priporočilu prijateljice vseeno poskusila. En obisk, iz čiste radovednosti. Tisti dan nisem pričakovala nič posebnega, a izkazalo se je, da me bodo savne popolnoma prevzele.

Prvi občutek je bil presenetljivo pomirjujoč. Toplota je bila nežna, skoraj objemajoča. Sprva sem štela minute, nato pa sem pozabila na čas. Dih je postal počasnejši, telo sproščeno, misli pa so končno utihnile. Po 15 minutah sem se počutila, kot da sem odložila polovico stresa, ki sem ga nosila s sabo. Ko sem nato stopila pod hladen tuš, sem imela občutek, kot da sem se na novo rodila.

V naslednjih tednih sem začela savne obiskovati redno. Sprva iz radovednosti, nato pa iz potrebe. Opazila sem, da bolje spim, imam več energije in manj napetosti v vratu in ramenih. Moje telo je končno zadihalo. Finska savna mi je postala najljubša – suha toplota, vonj po lesu in tisti občutek očiščenja, ko znojem odteka vse, kar ne potrebujem več.

Včasih pa izberem turško savno. Para, evkaliptus in mehak zrak mi pomagajo, da se umirim po dolgih dneh. Savne so postale moj prostor za umik – tisti trenutek v tednu, ko odložim telefon, misli in odgovornosti ter samo sem.

Zdaj vem, da finske in turške savne za domačo sprostitev niso le razvajanje, ampak naložba v dobro počutje. Pomagajo mi uravnotežiti telo in um, okrepiti imunski sistem in se spet povezati s sabo. Po vsaki seansi imam občutek, da se svet za nekaj ur upočasni.

Ko danes komu priporočam obisk, rečem preprosto: pojdi vsaj enkrat in pusti, da toplota naredi svoje. Savne niso kraj, kjer trpiš vročino – so prostor, kjer se naučiš spet poslušati svoje telo. In v tem poslušanju se vedno znova najdem.