V našem kraju imamo pozimi majhno smučišče

Našega majhnega smučišča sem navajen že od otroštva. Lahko rečem, da se od mojega otroštva ni nič spremenilo. Ne morem reči, da je to zelo lepo urejeno veliko smučišče, ker ni. To je majhno smučišče, ki je vsako leto isto. Škoda se mi zdi, da ga ne prevzame kdo drug, ker bi lahko naredil veliko lepše. 

Na njem sta dve progi. Ko sem bil še majhen, sta delovali obe. Ena je bila za manjše otroke in za začetnike, druga, ki je precej strma, pa je bila namenjena tistim, ki že obvladajo smuko. Sedaj že nekaj let uredijo samo večjo progo, ki pa je precej strma, tako da začetniki nimajo kaj početi na tej progi, ker se lahko poškodujejo. 

Škoda, da ne uredijo še majhnega smučišča, kajti začelo se je dogajati to, da se nekateri učijo smučati na koncu velike proge, to pa zna biti nevarno, ko izkušen smučar prismuča po njej navzdol. Večkrat sem že to omenil, a kdo sem jaz, da bi nekdo mene poslušal. Ker živimo daleč od drugih večjih smučišč, je to smučišče edino, kamor lahko gremo na hitro. Tako vseeno rad pridem in se nekajkrat spustim po progi. 

Mogoče pa le to smučišče prevzame nekdo drug in ga izboljša. Ker se da. Veliko se lahko naredi iz njega. Proge bi v prvi vrsti lahko bile dve. Lahko bi se na položni progi izvajali tečaji smučanja, velika pa bi bila rezervirana za izkušene smučarje. Tudi glede sankaške proge bi se dalo urediti. Mogoče pa le kdaj in upam, da bom tudi jaz delež nove ureditve. Naš kraj to potrebuje in nekaj najlepšega je, da imamo to možnost, da bi lahko imeli lepo urejeno smučišče.

Sindrom karpalnega kanala mi je povzročal vedno več težav

Nikoli nisem govorila o tem, da imam sindrom karpalnega kanala, samo včasih so videli moji družinski člani, da mi je kaj padlo iz rok, ali pa sem se držala za roko, ker sem imela mravljince. Tako sem živela normalno, nikomer nisem jamrala o rokah, moram pa priznati, da me je vse skupaj včasih spravilo ob živce. 

Posebej ponoči, ko nisem čutila prstov, kasneje pa so se pojavili mravljinci, ta občutek mi je bil res zoprn. Nekega dne pa sem se pogovarjala s frizerko, ki mi je povedala, da bo sedaj odsotna, ker si je operila roko, ker je imela sindrom karpalnega kanala, takrat sem začela premišljevati v tej smeri, da bi tudi jaz lahko šla do zdravnika, da mi pove, kako naprej. Verjetno bi me dal na slikanje in tako bi slika povedala, kako je z mojo roko. 

Seveda sem čez teden pozabila na vse skupaj, dokler mi roka spet ni ponoči ponagajala. Tako sem takoj zjutraj poklicala v zdravstveni dom, da se naročim. Malo me je bilo strah, kaj mi bo zdravnik rekel, po eni strani sem si želela roko pozdraviti, po drugi strani pa ne bi šla na poseg. 

Na koncu nisem šla na pregled, še vedno imam sindrom karpalnega kanala in ga ne rešujem. Zelo nerada hodim okoli zdravnikov, prepričana sem, da bom šla, ko ne bom mogla več zdržati bolečine, ker takšna sem in bom morala sindrom karpalnega kanala operirati. 

Trenutno imam srednje težave, pride čas ko ne čutim bolečin in nimam mravljincev, pride pa dan, ko se to ponovi večkrat, tako podnevi kot ponoči. Ja, sindrom karpalnega kanala imam, kdaj pa bom to reševala še ne vem. Upam, da ne bo kmalu slabše, ker si res ne želim posega. Nimam časa za poseg, naj sindrom karpalnega kanala izgine. 

Izpit za čoln vam lahko na počitnicah pride prav

Sam sem na to, da imam izpit za čoln že skoraj pozabil. Delal sem ga veliko let nazaj, ko sem bil še študent, ker sem želel eno novo izkušnjo, nisem imel večjih planov. Tako sem potem na to pozabil. Kasneje sem si ustvaril družino in tako mi je na letošnjem dopustu prišel izpit za čoln še kako prav, ker smo šli na dopust na otok in tam smo imeli na razpolaga gratis čoln, kjer smo si ga lahko izposodili in se vozili kjerkoli smo želeli.

Te počitnice so bile najboljše do zdaj, to je res nora izkušnja, ko greš na otok, kjer je zelo malo ljudi, imaš apartma čisto blizu morja, v morju pa parkiran čoln, ki ga lahko uporabljaš. Moja žena ni vedela, da imam jaz izpit za čoln. Ko je videla čoln je v bistvu rekla, da kako škoda, da se ne moremo iti peljati, ker čolna ne znamo voziti. No, pa je prišlo presenečenje tudi zanjo, povedal sem ji, da sem izpit za čoln naredil kot študent in da je ta čoln čisto osnoven, kar pomeni, da ga znam peljati.

Pogledala me je vsa srečna in dodala, da je že skoraj javila lastniku, da se mi ne bomo nič vozili, ker nihče nima izpita. Tako smo čisto vsaki dan šli najmanj za dve uri na čoln in se vsak dan zapeljali v nov kraj. Fantastično je bilo, voziti se po morju in spoznavati nove in nove plaže. Vsak dan smo se kopali na drugi plaži in čisto vse te lepe plaže so bile daleč stran od javnih plaž. Nikjer ni bilo ljudi, prav uživali smo.

Spoznali smo, kako veliko ti lahko pomeni čoln in da imaš seveda izpit za čoln, kajti lahko doživiš čisto drugačen dopust, kot pa, če si 10 dni vedno na eni in isti plaži.…

Navtična trgovina je prispevala k temu, da sem danes ponosen lastnik barke

Ko se enkrat začneš sukati v visokih krogih, potem hitro padejo debate o jadranju. Sam nisem nikoli živel takšnega življenja, nekateri moji sodelavci so redno hodili na jadranje, mene pa, če povem po pravici, ni niti zanimalo, ker si jadranja nisem mogel privoščiti. No, vse pa mi je na glavo postavila prav navtična trgovina As boats, ki se je na novo odprla. 

Sicer moram priznati, da sem letos začel živeti bolj sproščeno, posel katerega sem opravljal mi je šel, vedno bolj sem rastel in tako se je denar začel nabirati. Sedaj poznam občutek, ko moraš preživeti iz meseca v mesec in ko si lahko privoščiš razkošno življenje. Res je kruto, ko moraš paziti, da prideš čez mesec, a na koncu koncev mi ni žal, da sem to dal skozi, ker tako se zavedam, kako težko je življenje. Še sedaj, ko si lahko privoščim stvari, si jih s težavo, tako me je naučilo življenje. Ko sem slišal, da se odpira navtična trgovina As boats, pa sem si prvič zaželel, da si jo grem ogledat sedaj, ko imam denar. 

Nisem pričakoval, da me bo navtična trgovina tako navdušila nad morjem, hotel sem si kupiti samo eno dobro prehodno jakno. Res, da sem si vzel čas, da sem se sprehodil po celi trgovini in tako me je začelo zanimati jadranje. Res je navtična trgovina As boats pravi prostor, kjer dobiš željo po barki. Tudi sam sem dobil željo, po takšnem življenju. Ta navtična trgovina je bila res lepa, nova, tako si imel kaj za videti. Prodajalci so se spoznali na stvari in hitro si lahko s kom kaj poklepetal, kakšno izkušnjo je imel kdaj na morju. 

No, pa sem padel, navtična trgovina je bila kriva, da sem čez eno leto postal ponosni lastnik barke, naredil izpit in sedaj uživam celo poletje na morju. 

Kemoterapija in upanje, z roko v roki v nov dan

Priznam, tudi sama sem se nekoč ob besedi kemoterapija nekoliko stresla. Sprašujem se, zakaj je moja reakcija takšna, ko pa v resnici poznam osebe, ki so se v svojem življenju s takšno obliko zdravljenja bolezni že srečale. In naj vam povem, da njihovi obrazi kar sijejo od sreče in zadovoljstva. Kdo pravi, da kemoterapija predstavlja nekaj slabega. Zakaj ljudje brez problema nasedemo slabim zgodbam, v dobre pa z lahkoto podvomimo?

Menim, da prav tu tiči problem. Problem nas samih. Velikokrat se zalotim, da se mi dandanes pozitivne zgodbe zdijo nekaj popolnoma nemogočega. Zakaj? Je res tako težko verjeti, da se poleg vsega slabega, kar se nam dogaja v življenju, kljub temu najde še ogromno, ogromno dobrega. Ker opravljam delo medicinske sestre na oddelku za zdravljenje bolezni raka, se vsakodnevno srečujem z bolniki, ki prihajajo na kemoterapijo ali imunoterapijo. Ti ljudje so kljub slabši zdravstveni sliki, polni življenja. Ura zdravljenja, ki jo preživimo skupaj, neverjetno hitro mine. Pripovedujejo mi o svojih življenjskih zgodbah in šalah, ki me nasmejejo na ves glas. Njihova dobra volja mi daje upanje, da lahko še tako boleč trenutek spremenimo v nekaj pozitivnega. Zanje kemoterapija predstavlja upanje, da bo od zdaj naprej njihovo življenje boljše. Hvaležni so, da jim bo kemoterapija omogočila, da preteklost pustijo za seboj in za zmeraj opravijo s trpljenjem. Določeni kemoterapijo enačijo s ponovnim rojstvom. Neverjetno, kakšna poč, pozitiva. 

V prihodnje vam svetujem, da se ob besedi kemoterapija nasmehnete in videli boste, da jo boste doživljali drugače. Osebe, ki potrebujejo takšno obliko zdravljenja, so namreč polne upanja in prav to jih drži pokonci. Ne vzemimo jim tega upanja. Tisti, ki pravite, da je kemoterapija nekaj bolečega in žalostnega se močno motite. Če mi ne verjamete, vas vabim, da se nam na zdravljenju pridružite vsak petek in spoznali boste, da ste v veliki zmoti.

Vse o zdravljenju raka in kemoterapiji lahko izveste na www.bio-bran.si.…

Iskanje športne dejavnosti in Street workout

Že nekaj časa premišljujem z katerim športom bi se začel ukvarjati, ker sem čutil, da to potrebujem. Vsak novi dan je bil enak staremu, a tega nisem želel. Tako sem zasledil street workout in bilo mi je prav zanimivo. Ker pa sem človek, ki ne počne stvari ras sam, sem skušal izvedeti, če kdo v našem kraju trenira street workout, da se mi ne bilo potrebno samemu učiti, ker vem, da tako ne bi zmogel in da bi obupal.

Našel sem trenerja, ga poklical in vse sva se lepo dogovorila. Povedal sem, da sem brez kondicije, da teh vaj nisem še nikoli izvajal, tako da je vedel, da sem čisti začetnik, ki bi rad izgubil okoli 10 kilogramov in pridobil na mišični masi. Po eni strani sem komaj čakal na street workout, po drugi strani pa me je bilo resnično strah, ker sem vedel, da mi bo težko in lahko sem samo upal, da me bo tako težko, da bi obupal. Seveda je veliko odvisno od trenerja, če te zna motivirati in če ne pusti, da kar obupaš, jaz osebno sem takšnega potreboval. 

Pripomočke za street workou vadbo dobite na www.natura-fit.com.

Ko sva se dobila, sva še na hitro nekaj dorekla, vse drugo pa sva rekla, da bova sproti. Ko sem jaz začel spoznavati street workout sem padel notri, meni je to bilo tako všeč, bil sem srečen, da sem si vzel trenerja, ker brez njega ne bi naredil čisto nič, to je čisto nekaj drugega, če te nekdo vodi, popravlja, ti daje nasvete, kako vajo lažje izpeljati do konca. Tako sem na koncu treninga bil čisto utrujen, a sem bil srečen. Počutil sem se dobro, ker sem po dolgem času, spet nekaj naredil zase in za svoje telo. Čutil sem, da bom street workout treniral dolgo časa, kajti to je bila vadba, ki je meni osebno zelo odgovarjala, tako da gremo naprej.

Popravilo telefonov ali nakup novega?

Pri meni je tako, da sem zelo vesel novega telefona, sam bi imel vsak nov telefon, ki je ravno prišel na trg, sem takšen tip, da me tehnologija zanima, zato bi sigurno raje izbral novi telefon, kot pa popravilo telefonov, vendar moramo pogosto gledati preko stroškov, zato se tudi jaz včasih odločim raje za popravilo telefonov, kot pa za čisto novi telefon. 

Zadnjič sem bil na eni veselici in je začelo na rahlo deževati, tako mi je telefon padel direkt na mokra tla. Ne bi bilo še nič tako narobe, če ne bi bil to skoraj novi telefon in če ne bi jaz to opazil malo pozno, ko je telefon že kar nekaj časa bil na tleh na mokrem. Bil sem pošteno jezen, ker je bil skoraj nov, vedel sem, da ta moj telefon ne bo nikoli več isti. Čeprav mi je še delal, sem se odločil, da poiščem, kje imajo popravilo telefonov in ga nesem tja, da ga malo pogledajo, če se je kaj poškodoval. 

Tam pa sem videl en telefon, ki je ravno prišel na trg. Ne moreš verjeti, kako me je vleklo, da bi si ga privoščil. Takrat sem se spraševal, zakaj sem moral svoj stari telefon pripeljati ravno sem na popravilo telefonov, kajti ko sem jaz gledal ta moj telefon in tisti novi, sem si seveda želel novega. Toliko sem bil še močen, da sem šel domov, a tisti telefon mi je ostal v mislih, tako sem drugi dan spet šel na popravilo telefonov in si ta novi telefon še enkrat podrobno pogledal. Na koncu sem si ga privoščil in prav nič nisem obžaloval, bil mi je tako zelo všeč in seveda dober. Kako hitro sem prišel do novega telefona, popravilo telefonov pri meni skoraj ne pride v poštev.

Moj dragi ne ve več, kaj bi pojedel, da bi imel boljši imunski sistem

Ja, prišel je grozni čas in če se bojimo za naše zdravje, je trenutno čas, ko se vsi ukvarjajo, kako si bodo ojačali imunski sistem in tako poskrbeli, da bodo ostali zdravi. Sedaj je čas korone, nikomur ni lahko, vsak se bojuje po svoje, sama sem prepričana, da raznovrstna hrana najbolj pripomore, da imamo dober in močan imunski sistem, na trgu pa se ponuja res veliko izdelkov, ki nam po njihovih besedah pripomorejo za boljši imunski sistem, ki pa je današnji čas, še kako potreben.

Že nekaj dni, vsak novi dan vidim, da moj dragi kupi kakšen novi vitamin, mineral, ki ga je začel uživati, da bi imel boljši imunski sistem, ker se boji, da bo zbolel. Zadnje čase se tudi ne počuti dobro, zato misli, da mu bodo vsi ti dodatki k prehrani pomagali. Malo me skrbi, ker so police polne njegovih dodatkov in enostavno se mu vidi, da je zabredel pregloboko. Ko sem se skušala z njim pogovoriti, kaj je imunski sistem in na kakšen način si ga lahko izboljšamo, me ni hotel poslušati, še naprej je jemal vse te prehranske dodatke.

Vse lepo in prav, naj je vse te prehranske dodatke, čeprav mu res ne bi bilo potrebno, vendar te stvari stanejo, brez heca se že na daleč vidi, da mesečno zapravi za njih preko 10 eurov. To pa je višek, če bi on upošteval tri stvari:

  • Raznolika prehrana,
  • fizična aktivnost,
  • mirno življenje, bi njegov imunski sistem bil čisto ok.

Nekaj časa sem ga še gledala, kako vestno vse skupaj jemlje, potem pa sem dobesedno znorela in mu vse zmetala v eno vrečko, dala sem mu predvajat en odlomek, ki govori, kako si lahko izboljšamo imunski sistem in da prehranskih dodatkov v bistvu sploh ne potrebujemo. Tako sem ga prebudila, zavedal se je, da je padel pod vpliv marketinga. Sedaj končno skrbi pravilno za svoj imunski sistem in upošteva moje tri trditve. 

Končno smo položili zunanje ploščice

Kar nekaj časa je minilo od same gradnje hiše, da smo položili zunanje ploščice okoli hiše. Vzrok za to pa je čisto preprost, prej nismo imeli denarja. Bili smo prepričani, da nam bo nekaj denarja ostalo, ko se bomo vselili v našo dokončano hišo. Pa žal ni bilo tako. Z možem sva porabila vse zaloge denarja, da smo se lahko vselili, pa hiša še niti najmanj ni bila dokončana. Bilo je še kar nekaj del, ki sva jih morala narediti.

Težko je, če si kot mlad človek sam in ti nihče finančno ne pomaga. Ja, nekdo bi rekel, da zunanje ploščice niso drage, midva pa si jih kar nekaj let nisva mogla privoščiti, ker sva resnično živela iz mesec v mesec. Bila sva srečna, da imava končno najin lastni dom, denarno pa je bilo zelo težko. Navajena sva bila, da sva vedno imela kaj privarčevanega denarja, potem pa, ko sva gradila hišo in je ves najin denar šel tja, sva bila res boga. Da bi nama saj kdo od staršev finančno pomagal, pa žal niso. Minilo je kar 5 let bivanja v hiši, da sva prišla na zeleno vejo. Nihče naju ni razumel, da si ne moreva privoščiti nič. Tako sva potem končno zadihala in končno so se naredile zunanje ploščice okoli hiše. Nekateri so se iz tega še hecali, koliko časa sva potrebovala za zunanje ploščice, a le midva sva vedela zakaj je bilo tako.

Danes graditi hišo je drago, živeti podnajemniško je drago, resnično niso lepi časi, sedaj hišo imava, zunanje ploščice imava, nekaj zlate rezerve denarja in tako lažje dihava. Ne želim več živeti tako, da bom hodila iz mesec v mesec, preveč je psihično naporno, ko vidiš kaj vse potrebuješ in si ne moreš privoščiti. Sedaj imam občutek, da so zunanje ploščice končale to revno obdobje pri nama in da bo sedaj vse boljše. 

Nogavice, ki jih nimamo nikoli dovolj

Verjetno se bi večina vas strinjala, da so nogavice tisti problem, katere vedno iščemo in jih ni nikoli dovolj. Jaz priznam, da veliko zapravim za nogavice in vedno ko jih kupim, si rečem, da sedaj pa jih bom imela za nekaj časa, potem pa kar hitro ugotovim, da jih spet nimam. Res ne vem, kam gredo vse te nogavice, ali jih izgubim, ali jih pralni stroj dobesedno odplakne, ker to res ni mogoče, da kar izginejo.

Moj mož se vedno pritožuje, da so se njegove nogavice izgubile. Zdaj mi je že smešno, ker on nikoli ne pospravlja in zlaga oblačil, vsake toliko pa vedno vzame predal, kjer so zložene nogavice, strese vse na tla in jih ponovno zloži. Ko vse to naredi vedno reče, da sedaj pa ima zložene nogavice in da naj tako tudi ostane, potem res pričakuje, da bo imel vedno poln predal nogavic, a že po prvem mesecu spet ugotovi, da nima nogavic in jih gre ponovno zlagat. Saj ne bom rekla, da mi ni všeč, da jih zlaga, saj eno stvar dela in ko se on jezi nad menoj, kje so nogavice, je meni prav smešno, ko se spravi sam, da jih bo zložil za dlje časa. 

Kolikokrat pa vi zlagate vaše nogavice in iščete pare? 

Nekaj časa nazaj je postalo prav modno, da so otroci nosili različne pare nogavic, le zakaj je tako nastalo, to vemo vsi, da smo rešili naš problem, ker nogavice vedno iščemo, tako ni bilo nič čudno, če smo obuli eno drugačne barve, kot drugo.

Sama ne zapravljam več za nogavice, ker jih itak nikoli ni dovolj in vedno jih iščem, kajti nogavice niti niso tako zelo poceni, da bi jih vsak mesec kupoval in ko jih greš kupit, ne kupiš samo enih, ker ene niso nobene, takrat jih moraš kupiti več, tako je strošek za nogavice takoj večji.